Welcome Guest [Log In] [Register]
Dobrodošli na forum Medžuslovjanskogo jezyka! Želajemo vam mnogo prijemnosti.
Добродошли на форум Меджусловјанского језыка! Желајемо вам много пријемности.
Welcome to Interslavic! We hope you enjoy your visit.

Sejčas pogledajete naše forum kako gosť. To znači, že imajete ograničeny dostup do někojih česti forum i ne možete koristati vse funkcije. Ako li pristupite v našu grupu, budete imati svobodny dostup do sekcij preznačenyh jedino za členov, na pr. založeňje profila, izsylaňje privatnyh poslaň i učestničstvo v glasovaňjah. Zapisaňje se jest prosto, bystro i vpolno bezplatno.

Сејчас погледајете наше форум како гость. То значи, же имајете ограничены доступ до некојих чести форум и не можете користати все функције. Ако ли приступите в нашу групу, будете имати свободны доступ до секциј презначеных једино за членов, на пр. заложеньје профила, изсыланьје приватных послань и учестничство в гласованьјах. Записаньје се јест просто, быстро и вполно безплатно.

You're currently viewing our forum as a guest. This means you are limited to certain areas of the board and there are some features you can't use. If you join our community, you'll be able to access member-only sections, and use many member-only features such as customizing your profile, sending personal messages, and voting in polls. Registration is simple, fast, and completely free.

Pristupite v našu grupu! Приступите в нашу групу! Join our community!
Ako li už jeste člen, prijavite se, že byste mogli koristati vse možnosti:
Ако ли уж јесте член, пријавите се, же бысте могли користати все можности:
If you're already a member please log in to your account to access all of our features:

Username:   Password:
Add Reply
Putovanje v Srbiju; prosim vaše komentari
Topic Started: Feb 5 2012, 07:43 AM (2,041 Views)
Moraczewski
Member Avatar

Kikinda

Od mahu, kogda granica je pozadi, atmosfera se izmenila. Čuvstvovali se smo prijetno, komfortno, spokojno. Verojetno, znanje jezyka igra v tom glavnu rolu. Prvu tetku na ulice Kikindy jesmo zapytali, kak dojdti do centra, i ona dala najdetaľnejšu odpoveď. Jesli idemo dalje vdoľ tutoj ulicy, dojdemo do prodavnicy i togda povračamo nalevo i idemo tam daleko. Ili možno idti po drugoj ulice nalevo do konca i povratiti tam. I ješče... Zapytali smo, gde možemo pomenjati euro na dinary. To je tak samo v centre, trebamo iskati napis «Menjačnica». «Me-njač-ni-ca», – povtoril sem novo srbsko slovo. «Ali sadan je nedelja – ništa ne radi!» – rekla tetka. Nedelja (воскресенье) i ničo ne rabota? To je tak neprivyčno za nas, moskvičev!

Zanimlivo je že v Rusiji, Ukrajine i daže Rumuniji možno je uvideti napisy «Exchange», ale ne v Srbiji: tu smo obovezane izučiti slovo «menjačnica». Napravdu, ni jedna menjačnica v grade tutdeň ne rabota! «Nedelja» – tvrdo rekl neki muž, ktorogo jesmo zapytali. – «Čekati ćeš do bogojavljenja!» Nema inogo izbora, než idti na autoput do Novogo Sada i loviti auto.

Autostop v Srbiji se okazal premnogo različnym od byvšego SSSR. Beručesť je velika, ale vsako auto ide v svoje selo črez desetok kilometrov. Takim obrazom za 70 kilometrov jesmo smenili 5 auto. Najprvo nam se pokazalo divno že v Srbiji ima mnogo sovetskih auto: prvy vozač imal «Nivu». Byl zabavny slučaj: ostanovili smo jedno auto, sadimo se, počinam ja besedovati s vozačom – i neočekano on meni se priznaje: «Izvini da ne govorim dobro srpski!» Tako že i ja samy! Okazalo se, že on je madjar i jede do svojej rodbiny v grad Temerin. Znal sem, že madjarski jezyk ješče bude nam se javjati dolgo. Ale Temerin byl najviše pomadjarjenym gradom na našem puti: tu daže ima napisy na madjarskom, koje ne sut podvojene na srbskom. Grad Temerin nam se dobro upametoval: ne imajuč ni jednogo dinara na autobus, byli smo prinuđene projdti jego cely, i to nam koštovalo bez malogo jednu časinu hođenja pod gorečim solncem.


Novi Sad

Hostel, v kojem imali smo «booking» se razmeščal bliz jednoj od glavnyh plošč na ulice Njegoševa. Obyčny žiliščny dom, v kojem, verojetno, byli sjedinene dve kvartiry i organizovan hostel s dvuma velikimi komnatami na 9-10 človek. V očekivanju vlastnika jesem razgledyval papir s odzyvami. Sredi pročego našel sem zapis na ukrajinskom: "Радо дуже крутий хлопець що зробiв цей хостел!" Skoro pojavil se i samy Rado, mužik bliz 40 let so sputanymi nemytymi črnymi vlasami. Ne znam čemu ne izrazumel moj srbski, govoril na angliskom s težkim akcentom: «Uan najt for tu prson». Na udivjenje, v hostele možno korystati kuhnju i internet na kompjutere Rada. Samy vlastnik spaval zajedno s gosťmi v komnate.

Novy Sad se javil nam polno europskim gradom, daže više od Timišoary. Krasivy stary centr s veličenstvenym gotičkim kostelom i spomenikami gradonačeľniku Svetozaru Miletiću i proslavjenomu poetu Jovanu Jovanoviću Zmaju. Negde tam, v jednom od bezčislenyh kafe jesmo povečerjali. Oficiant v kafe tak že ne izrazumel moju besedu na srbskom – v čemu je stvar?.. Stary centr grada ne je veliki, više obyčny izgled Novogo Sada, kakim on se mi upametil, je široki bulevar, podobny Novomu Arbatu v Moskve, tak že zabudovany mnogoetažnymi domami, koje, odlično od Moskvy, izgledajut premnogo krasivo.
Tam že jesmo poznali, kakovo je odnošenje srbov k rusam. Sedeli smo v pivničke, i kogda zavsegdataji uslyšali, že smo iz Rusiji, oni byli tak rade, že jedvy ne brosili se nas obnimati. Oni daže zaplatili za naše pivo! Govorili: «Jeste naša deca!»

Na žalosť, posle autostopa pod gorečim solncem nismo se dobro čuvstvovali i nismo pobyvali na Petrovaradinskoj tvrđave, koja je, verojetno, glavna dostoprimečatelnost grada. Vratili se smo v hostel i zaspavali v 21:00.


* Beručesť - od slova brať - je rusko pojętje v autostope, ktore znači, koliko auta obstanavja žeby vzęti putnika.
"I nenít pochyby, že kdokoli chce a umí, může sobě stworiti jazyk krásný, bohatý, libozwučný a wšemožně dokonalý: ale jazyk takowý nebudě wíce národnim, alebrž osobním jazykem toho kdo jej sobě udělal".
František Palacký. Posudek o českém jazyku spisovném, 1831.

[čćч]
Offline Profile Quote Post Goto Top
 
Moraczewski
Member Avatar

15 augusta 2011.

Staničny budinok Novogo Sada je nezly primer pozdnjesocialističkogo hi-tech: beton, steklo i granitne podlogi. Sedeč v čekalnice, govorili smo o nečem, i našu besedu uslyšala nektora žena bliz mene. Ona zapytala, odakle smo, i pogovoril sem s njej po srbski. Držati besedu meni juž ne bylo težko, a ona rekla, že dobro govorim srbski!
Bliz vremeni odlazka voza podnjali smo se na platformu. V Novom Sade, kak i v zapadno-europskih gradah, železnične koliji jesut vysšej nad urovnjem zemi, i ne treba se spuskati v podzemny prehod. Očekival sem, že v Srbiji železnične vozy vsegda opazduju, i to se sviđa pravdoju – za dalne vozy. Naš voz šel iz Suboticy (bliz granicy s Madjarsoju) i opozdal na jednu časinu. Byl to lokomotivny voz iz dvuh vagonov, v ktore se lomila cela tolpa ljudi. Vagony sut sostojali iz podelov, v vsakom po 6 sedečih mesta, a od prohoda byli ograđene steklenoju pregradkoju. Taki že vagon videli smo v Belgiji. Sedišča sut mekke (kak neprivyčno!), nad glavami sut bagažne police, a naprotiv – dolgo zrkalo, črez koje je mnogo udobno smatrjati za svojimi torbami.
Nikogda ne sem ranje videl takogo mosta, kak prez Dunav v Novom Sade. To je sovmeščeny v jednom uravnju železničny i autoputny most: kolija ide v asfalte podobno tramvajnomu puti, a autopromet se zastaje pred mostom i čeka, dokogda voz projde. Myslim, že to je opravdano pri nevelikoj čestote prohoda vozov.
Među Novym Sadom i Belgradom prolegajut nevysoke gory, ima nekoliko tunela. To byla prijetna izmena pogleda za oknom (cele dva predhodne dni smo presekali ravninu), ale posle Karpat juž ne vpečatljalo. Jehali smo dost brzo, i črez tri časiny došli smo v Belgrad na glavnu stanicu s koncovymi kolijami.

Belgrad


Stretila nas Jovana, prijatelica s foruma Slavjanskogo Jedinstva (Slavic Unity). Ona se narodila v Bosniji, v gradce Zvornik bliz granice s Srbiju, ale dnes se uči v Belgrade i živi u svojej prijatelici Jadranki. Hvala jim premnogo, že dozvolili ostati v jihovom dome na dve noči i že pokazali nam Belgrad. Največe vreme s nami hodila Jovana, jerbo Jadranka imala ekzamen prez nekoliko dni (da, da, oni imajut ekzamenacijnu sesiju v septembre, myslim, že by proverili, čo studenty zabyli za leto). Jovana dobro razumi ruski (i ima rusku prijatelicu v Belgrade), ale sama nesměje govoriti s nami, upotrebja angliski. To meni polno izmešalo glavu, i ne sem mogl brzo prehoditi s ruskogo na angliski i nazad. Obyčno tak že odpovedal jej na angliskoim. Miťaj ne govori angliski dost svobodno i predvyšal ruski jezyk. Jadranka ne zna angliski dobro, i nekogda razumi ruski, nekogda govori srbski ili Jovana jej prevodi, a ješče premnogo se divila, že ja dobro razumim jej srbski.
Belgrad je veliki i šumny grad, to ne je divno: glavny v Srbiji. Jesli v Timišoare i Novom Sade mogli smo vsegde hoditi peško, v Belgrade smo se premeščali vglavnom autobusami, koje sut osnovnym transportom grada. Ima mnogo različnyh modeli autobusa, najvyše često se strečajut «Ikarusy»: vonjuče stare i prohladne nove. Ale ima ješče mnogo beloruskih «MAZ» i rusijskih «LiAZ-5256». Vozne karty je treba probijati, kak v Moskve pred 2005, ima i kontrol, ale on je redki. Imali smo po karte na taki slučaj, ale napravdu cele 2 dni smo se vozili bezplatno tudy-nazad.
Arhitektura ulic Belgrada meni se poljubila mnogo menje než Novy Sad. V centre, pomimo staryh domov, ima premnogo «funkcionalizma» iz težkogo betona, i najglavne kolory ulic sut sivy i črny. Vkupe s gorečnju to silno tęži. Za to v Belgrade ja premnogo prevyšim parki. Belgradska tvrđava, v odličje od Moskovskogo Kremlja, dnes ne ima državnoj funkciji, i je omiljenym mestom za odpočinok građan. Tvrđava je velika, ima gorny i dolni podely, i v njej se možno zabluditi. S gornogo podela se odkryva prekrasny pogled na razdvojenje Dunava i nebodrapy Novogo Belgrada.
Rolu moskovskogo Arbata tu igra ulica Kneza Mihaila, ili kratko: Knez-Mihajlova ulica. Tu ima nekoliko staryh domov, ale premnožinstvo sut betonno-steklene krabki. Nedaleko od Knez-Mihajlovoj ulicy je spomenk knezu Mihajlu pod kojim belgradci privykli se strečati. Tak se i govori: «Stretimo se pod konjem». Ima i svoju «Tversku ulicu», to je Balkanska, na kojej se razmešča jedin od najkrasivejših budinkov Belgrada – hotel «Moskva», izgrađena v 1908. Kogda ideš dalje po toj ulice, dosegaš plošči «Slavija». To je ogromno i šaleno razputje, podobno do Taganskoj plošči v Moskve. Ulica se završa bliz največšego pravoslavnogo hrama. To je crkva Svetogo Savy, v byzantijskom stile. Jej budujut juž više od stoletja i ne završili: budovanje se čini jedino za požrtvovanja verujučih. Zašli smo vnutr: ogromny, nevoobrazimo veliki zal je pusty, rabota samo jedin bočny pridel. Ljudi v hrame postupajut sovsem nepristojno: glasno besedujut, kričut, zvonijut po telefonu... Ne podoba mi se, tako že kak i v Kölnskom Dome: svęty hram ne musi byti městom za zabavu turistov.
Bliz crkvy se rasprostera Karađorđev park, posvečeny osnovatelju dinastiji, ktora vladala Srbiju pod turkami. V parke je mnogo ljudi, deti, i v večernoj prohlade toj park je byl mestom, koje se poradovalo meni najviše.
Večerom, u Jovany i Jadranki imali smo degustaciju domačih jedanja iz Zvornika: domači hleb, med i slivovica. Slivovica se razlikuje od vodki silnym zapahom, koji zapolnja tvoj rot i nos kogda pivaš. Razprobovali smo mnogo dobro – tak, že s jutra smo se pytali: «Čo se dogodilo včera?»
"I nenít pochyby, že kdokoli chce a umí, může sobě stworiti jazyk krásný, bohatý, libozwučný a wšemožně dokonalý: ale jazyk takowý nebudě wíce národnim, alebrž osobním jazykem toho kdo jej sobě udělal".
František Palacký. Posudek o českém jazyku spisovném, 1831.

[čćч]
Offline Profile Quote Post Goto Top
 
Moraczewski
Member Avatar

16 augusta 2011.

Tutdeň byli smo v Novom Belgrade, točnije, na ustje (ušće). To je veliki prijetny park, kafe i izvestny na cely grad trgovy centr togo že imeni. V trgovom centre provedli smo premnogo vremeni. Pobyvali smo na ostrove Ada Ciganlija (nema ničego s cyganami!), to je izljubjeno mesto za odpočinok i kupanje v Dunave. Posetili smo Zemun, koji ranje byl samostojnym gradom, a dnes je častju Belgrada (kak Perovo i Babuškin v Moskve). Zemun shoval stary tihi centr s nizkimi domami, koji sem poljubil od mahu. Glavna ulica Zemuna tak se i zove: Glavna. Na stene jednogo doma našli smo načrtany obraz Vladimira Putina s napisom: «Putin is watching you». Divno je, že srby tak volijut Putina, že vsaka beseda s srbom se počina od: «Kako se Putin ima?»
Juž v temnote pobyvali smo bliz Belgradskogo Univerziteta: pravny fakultet, gde se učijut Jovana i Jadranka, i tehnički fakultet. Bliz poslednogo stoju spomenik Tesly: kak srby, tak i hrvaty myslijut jego narodnym herojem.
Bliz univerziteta se razmešča jedna od dvuh stanic belgradskоgo «metro». Napravdu, to ne je metro, a samo podzemna železnična stanica, gde se ostavaju prigradske vozy (naprimer, v Pančevo). Ale ta stanica je izgrađena s korystanjem sovetskih tehnologij i izgleda velmi slično s našimi moskovskimi stanicami metro. Eskalator je ruskogo proizvoda, i vozy sut tak že proizvoda sovetskogo Rižskogo RVR (specijalny jugoslavski projekt ER-31, koje sut neformalno imenovane «gorbačevy»). Kogda se spuskali na stanicu, hotel sem idti v kasu, ale Jovana mi ostanovila: «Za čo tebi pokupati voznu kartu, kogda nikuda ne jedeš?» Na moje udivjenje, vidti na stanicu možno bez karty.
Večerom imali smo mnogo zabavy i veselja daže bez alkohola. Imali smo i muzyčnu besedu. To se okazalo, že Jovana i Miťaj imajut nekoje odnošenje do hipsterov, to je: slušati vsaku muzyku, koja ne je mainstream. Paradoks takogo pogleda je že kogda neki pevač ili grupa postajut izvestnymi, hipsteram je treba prestati jih slušati. Različno od nih, ja i Jadranka imamo spolny vkus do staroj i sovremenoj pop-muzyki i jednako nenavidimo mrzki turbofolk.
"I nenít pochyby, že kdokoli chce a umí, může sobě stworiti jazyk krásný, bohatý, libozwučný a wšemožně dokonalý: ale jazyk takowý nebudě wíce národnim, alebrž osobním jazykem toho kdo jej sobě udělal".
František Palacký. Posudek o českém jazyku spisovném, 1831.

[čćч]
Offline Profile Quote Post Goto Top
 
iopq
Administrator
Пиши честками меншими. Так много не могу прочитати.
Bo v c'omu žytti pomiž baletom i svobodoju zavždy potribno vybyraty svobodu, navit' jakščo ce čehoslovac'kyj general.
Sergij Žadan "Anarchy in the Ukr"
Offline Profile Quote Post Goto Top
 
Moraczewski
Member Avatar

17 augusta 2011.

Užice – Mokra Gora

Naše putovanje se prodolžilo k granice Bosniji, k mestam, proslavjenym Emirom Kusturiceju. Glavnoju mojeju celju byla Šarganska osmica – uzkokolejna železnica, razmeščena v gorah nedaleko od grada Užice. Kogda govorim «nedaleko» – myslim kak kajury, 30-50 kilometra. «Doberemo se nekak», myslim. Posle nekoliko tyseč kilometrov to ne je mnogo. Izojdemo rano jutrom, v toj že deň se provezemo osmiceju i nastavimo puť v Črnu Goru.
Do Užic mogli smo dojdti vozom, ale Jovana rekla, že autobusom bude brzijše i udobnijše. Udobnijše – to je pravda, to byl udobny međugorodny bus s kondicionerom i muzykoju, ale dolgosť putovanja se okazala jednakoju. Dosegli smo Užic bliz 13:00.

Užice je radeje turustički grad, myslim, on je osnovoju za putovanje po goram Zapadnoj Srbiji. Ale myslim, jego značenje bylo preocenjeno vo vremena socializma: posredi grada se vysi ogromny budinok hotela «Zlatibor» brutalnogo izgleda. (Toj hotel je proslavjen filmom «Zavet»: na-ime jego etaži bezuspešno se pokušal izčisliti Cane.) Ale Jovana rekla, že gostinica je nedobra i nikto v jej se ne ostaje. Cely grad tak že samo ima izgled socialističkoj epohi.

Obedali smo v nekojem kafe nedaleko od železničnoj stanici. Čuje se, že region je turistički: oficiant od mahu razpoznal, že nismo srby, i govoril s nami angliskim, ne gleđuči na moji pokušenja v srbskom. V kafe predlagali narodnu srbsku kuhini – s jej nas juž spoznala Jovana v Belgrade. Glavno jedanje se zove ćevapi. Ono je turskogo proizhođenja, ale, kak kaže Jovana, srby sut izdelali jego mnogo lepšej i vkusnijše. To je nečo srednje među kolbaskami i kotletami i je tak gusto i žirno, že nam, neprivyčnym do ogromnyh porcij, dojesti celkom je pretežko. Ne s prosta v Bosne je taki svatbeny obred, kogda mlĺdoženihu treba sjesti 20 ćevapi že by jemu dozvolili se oženiti. Za nas prevoshodstvo srbskoj kuhini bylo očevidno: jedna porcija ćevapov zamenja soboju cely europski obed, a cena v Užicah je najmenja – 350 dinara (3,5 eura). Ješče jedno jedanje, pljeskavica, se razlikuje od ćevapi samo formoju: ploski veliki «blin». Ćevapi jedajut s lukom (mnogo luka, on je neodjemna česť srbskoj kuhini) i osoblivym hlebom. Toj hleb my obyčno brali s soboju, i jego nam bylo dosta na cely deň.

Iz Užic do Mokroj Gory jehali smo autostopom. Da, pred tym myslil sem, že kogda dosegnemo Mokroj Gory, možno ješče uhvatiti posledny voz na Osmice... I to bylo by možlivo v Rusiji, gde 50 kilometra ne je udaljenost. Ale my smo v Srbiji, i to je bylo drugo (i ne posledne) razočarovanje v srbskom autostope. Najmnožinstvo auta šli polne, celymi rodbinami ili s gorami bagaža, ili myslili nedostojnym ostanavjati nam. Brali nas samo mestne žiteli na svojih prestaryh vozkah s znakami „UZ“ (Užice). Jednym takim autom byl maly «Renault» 60-i-nekogo goda, razdolbany, u kojego se ne zapirala dver s pasažerskogo boka. A jedemo po goram: s leva skala, s desna bezdna, i treba bylo meni se držati za vse, čo se ješče ne odrvalo v salone... Premenili smo 3 auta i došli smo do sela Šargan. Ale to ne je glavna stanica železnicy: do Mokroj Gory ješče je 10 km. Stretili smo dvojih autostopnikov, upoznali se: mladec iz Niderlandov, devčina iz Franciji. Zapytali sut nas, ne znamo li my, gde je nekoji camping: jih putevodnik piše, že ima byti negde tu. Jesmo i my v tutom kraju prvy puť. Autostopniki zapytali starogo muža v suvenirnoj prodavnice – i tojčas ja imal byti prevodačem na srbski, jerbo ded ne razumel ničo po angliski. Camping, može byti, je ili v Mokroj Gore ili ješče negde 8 kilometra po drugomu puti. «Iz Rusije? – zapytal mene ded. – Da li znate, kako volimo vas?»
"I nenít pochyby, že kdokoli chce a umí, může sobě stworiti jazyk krásný, bohatý, libozwučný a wšemožně dokonalý: ale jazyk takowý nebudě wíce národnim, alebrž osobním jazykem toho kdo jej sobě udělal".
František Palacký. Posudek o českém jazyku spisovném, 1831.

[čćч]
Offline Profile Quote Post Goto Top
 
Moraczewski
Member Avatar

Vo vsakom slučaju, najdti camping zajedno s europcami nam bylo by nezlym izhodom: my nismo imali nikakogo vida na dnešnje nočevanje. Ale ja ješče imal nadeju dosegnuti Mokroj Gory i uhvatiti posledny voz. Rozlučili smo s tovarišami po autostopu i prodolžili smo puť. Šarganska osmica juž se reklamovala bilbordom s mapoju i muzejnym parovozom pred jej na kratkom dele koleji. Stare špaly od železnicy sut obyčajnym materialom za budovanje, glavno za trotoary. Na takom trotoare prostojali smo ješče predolgo, može byti časinu pređe kogda nas podbral bosnijski kamion. Vozač ne znal ničo o Mokroj Gore. Pytal, kuda idemo dalje. «Crna Gora? Zašto? Znaš gdje Hrvatska je? Tamo je lijepo more». Jedva smo izošli iz kamiona, s gory se poslyšalo kloparanje železnicy – to se juž vratil posledny voz na Osmice. Jesmo premnogo pozdno.

Ne je divno, že Kusturica izbral sije mesto za svoje filmy: jesem se zaljubil v Mokru Goru od mahu. To, čo sem sebi najviše trebal – polna tišina posle grada. Mokra Gora je premnogo slična s nekojim kolhoznym poselkom Rusiji: v glavnom seljske domy i nekoliko ceglinnyh, obovezny spomenik žrtvam vojny i to tiho, spokojno žitje, gde vsaki zna vsakogo, jedin deň je podobny drugomu, a maly slučaj je najvažnijša novosť. (sm. «Selo») Prvnonačalno Kusturica zamyslil izdelati grad nad Mokroju Goroju i poseliti se tam. Ale posle proslavjenja mesta filmami dreveny grad Mećavnik počali posečati tolpy turistov. Kusturica tiho izbežal iskati novo mesto za poseljenje, ale ješče tutdeň je možno stretiti jego na ulicah Mećavnika. Ne znamo togo, ne smo stali se podnimati na goru.

Vsako, tutdeň v Mokroj Gore ne smo imali čo delati. Posle prihoda poslednogo voza stanica se zatvorjala, vozne karty se počinajut prodavati zajutra. Šetati se okolo sela ne smo imali želanja. Čestno govorijuč, ja imal sem želanje za ekonomiju prenočevati negde na gore, pod čistym nebom. Ale bliz stanici, vo dvore jednogo doma babka sbirala suhu travu, i ona nas okliknula, ne trebamo li prenočiti. Kak i v Kryme, vsaki vlastnik doma sdaje komnatu za nočevanje turistam: vsudu visijut napisy „Sobe“ (komnaty). Cena v 9 euro za osobu nam se ugodila, i my ostali od mahu. Babka rekla nečo že jesli by my rezervirali komnatu pređevremeno to by koštalo nam 10 eura, ale ne sem uverjeny, že vse pravo izrazumel – moja izkušenosť v srbskom ješče ne je velika. V koridore nemnogo vonjalo močevinoju, ale to ne je bylo ni najmalejšeju problemoju, jerbo v komnate bylo dobro. Imali se vse udobstva. Kako to bylo naslađenje izidti na balkon i vdohnuti polnu gruď teplogo večernjego vozduha i vgledeti se v sumračnu mglu nad tihim selom... Zaspavali smo rano, v 9 časin.
"I nenít pochyby, že kdokoli chce a umí, může sobě stworiti jazyk krásný, bohatý, libozwučný a wšemožně dokonalý: ale jazyk takowý nebudě wíce národnim, alebrž osobním jazykem toho kdo jej sobě udělal".
František Palacký. Posudek o českém jazyku spisovném, 1831.

[čćч]
Offline Profile Quote Post Goto Top
 
« Previous Topic · Teksty · Next Topic »
Add Reply